Prijatelj Marjan me je 4 leta vabil v Skopje, koder je služboval na tamkajšnjem Veleposlaništvu Republike Slovenije. Mesec dni pred zaključkom njegovega mandata, smo Jasmina, Jana, Andrej in jaz, opravili avanturo “Izlet v Skopje in Ohrid 2014” … z avtom.
Iz Novega mesta smo krenili v petek ob 21.00 uri in po 11ih urah prispeli v Skopje. Izbrali smo najhitrejšo pot in sicer po avtocesti, prek mejnega prehoda Bregana na Hrvaško, mimo Zagreba in Slavonskega Broda, skozi mejni prehod Bajakovo-Batrovci, med Hrvaško in Srbijo, skozi Beograd, mimo Niša in Leskovca, koder se avtocesta konča. Pot smo nadaljevali po lokalni cesti in se ustavili v kraju Predejane, ker je bil avto že fajn žejen, mi pa potrebni kave. Malo pred mejnim prehodom Preševo-Tabanovce med Srbijo in Makedonijo, smo ponovno na avtocesti, vse do Skopja. Kooooončnoooooo…
Od dolge poti prijetno utrujeni smo z veseljem popili, ne vem že katero, jutranjo kavo in seveda domačo Makedonsko Žolto. Žolta?!? Žolta je značilno Makedonsko žganje izdelano iz grozdja, ki ga pustijo odležat v hrastovih ali akacijevih sodih, da dobi značilno zlato barvo. (p.s.: Marči oprosti, ker smo ti jo vso popili, ampak bila je res dobra…, pa še pasala je!).
Že prvi dan smo izvedli napad na lokalne gostilne in se na kosilo odpravili v Makedonsko hišo (Македонска Куќа). Zanimiva, tradicionalna restavracija z regionalnim pridihom in tradicijo v gostinstvu, kar so dokazali s postrežbo odlične hrane in pijače. Restavracija je tudi ene vrste muzej edinstvene in neprecenljive zbirke spominkov in okraskov, starih več stoletij. http://www.makedonskakuka.com/en/index.php
Po kosilu je pripadala obvezna kava in kratek popoldanski počitek ter priprava na večerni ogled mesta in obisk pivnice v starem delu Skopja – Stari čaršiji. Ker smo stanovali 10 min od centra, smo se peš podali mimo ene najlepših železniških postaj na Balkanu, znamenite skopske stare železniške postaje, ki je bila zgrajena v letu 1940/41. Ura na sprednji strani pa se je zaustavila ob 5:17, ko je leta 1963 Skopje prizadel katastrofalen potres. Zdaj je v stavbi Mestni muzej Skopja. Skozi 2-3 ulice in mimo spominske hiše Matere Terezije pa smo že bili v centru Skopja, koder stoji 22 m visok kip Aleksandra Makedonskega, ki pa so ga zaradi neželenih sporov z Grčijo, poimenovali Bojevnik na konju. Kip je bil postavljen leta 2011 in je del projekta “Skopje 2014”. V sklopu omenjenega projekta je v mestu skoraj na vsakem koraku neka skulptura, kip, spomenik… Ko pa z desne strani zagledaš ogromno skulpturo Porta Macedonija (Triumfalna vrata Macedonija), ki na hitro spominja na pariški Slavolok zmage, vse skupaj že malo spominja na Minimundus.
Poleg večjih znamenitosti v Skopju pa zagotovo spada v XV. Stoletju zgrajen kamniti most (Kameni most) na reki Vardar. Prek njega smo iz novega dela Skopja prišli v stari del, na katerem se bohoti znamenita je trdnjava Kale, katere prve stene so bile zgrajene v zgodnjem VI. stoletju. Pod trdnjavo stoji izjemno zanimiv stari del mesta, kjer smo se sprehodili po ulicah Stare čaršije. Ulice mimo džamij, raznovrstnih malih trgovinic in kavarnic, ki so po večini v lasti Albancev, so nas pripeljale do želenega cilja – pivnice Star Grad (Old Town Brewey). Tukaj smo ugotovili, da nam je od lokalnih piv »Zlaten Dub« všečnejši od »Skopskega«.
V nedeljo zjutraj smo se, po isti poti kot v soboto zvečer, odpravili v Staro čaršijo na jutranji burek z jogurtom. Po opravljeni kavni seansi, smo si še enkrat pogledali vse znamenitosti, vendar sedaj v dnevnem sijaju.
Obiskali smo tudi zelenjavno tržnico, koder smo si nabrali zalog arašidov, pekočih paprik, suhih feferonov in še kaj.
Ne, ne, to ni Pariz in tudi London ne…
Z avtom smo se odpeljali na obrobje, zahodno od Skopja, koder smo se po vijugasti cesti mimo nedograjenih hiš in prašnih ulic pripeljali do reke Treske in si ogledali kanjon Matka. Po končanem ogledu smo se odločili za ponovni napad na lokalne gostilne in se po obvoznici podali na drugi konec skopskega obrobja Ilinden in se zasidrali v odlični Gostilnici Doma. V družbi domačinov in prijaznega osebja smo se zadržali celo popoldne in si privoščili različne jedi z žara ter vse skupaj zalili z domačim Stobi Vrancem.
V ponedeljek smo naredili 180 km dolg premik iz Skopja na Ohrid. Po 2,5 urah, mimo Tetova, skozi Gostivar in Kičevo smo prispeli v skautski kamp Andon Dukov. Tam sta nas z ogromno pito in žolto pričakala Petar, Mirjana in njun pes Churchill. Iz objezerske idile smo se stežka odpravili na ogled Svetega Nauma ob Albanski meji, Muzej na vodi v zalivu kosti in na koncu še Ohrida.
Ohrid je veliko turistično mesto na 695 mnm, ki ti vzame kar nekaj časa, če si želiš vse znamenitosti ogledat. Mi smo imeli na voljo en popoldan, zato smo se takoj po kavi ob jezeru odpravili po ozkih uličicah proti Ohridski trdnjavi. Skoraj na vsakem vogalu smo našli večjo ali manjšo cerkvico, ki je predstavljala sklop 365ih cerkva po celem Ohridu. Po lepo urejenih, z rožami obdanih uličicah, mimo Antičnega teatra, smo prispeli do Ohridske trdnjave s katere se je razprostiral pogled na vse strani Ohrida. S trdnjave smo se pustili mimo Manastira sv. Pantelejmona, mimo cerkve sv. Ivana Kanea v Ohrid na PIIIIVOOO…
Napad na lokalno gostilno smo opravili kar v samem kampu, koder smo si ponovno privoščili jedi z žara in pivo. Tako kot povsod do sedaj, se tudi tukaj prične »mezenje« z lokalno žolto in mešano solato z domačim ovčjim sirom. Ura se je bližala polnoči, zato smo morali super dan zaključiti s slovesom in odpravili smo se »domov« v Skopje.
Torek je bil dan za šoping, vendar brez bureka in kave ne gre. Ko smo se okrepili, sta šli punci po svoje, midva z Andrejem pa sva se povzpela na skopsko trdnjavo Kale, s katere sva si ogledala Skopje na vse strani. Popoldne je spet pripadal gostilnam. Tokrat smo napadli restavracijo (ne spomnim se imena), blizu Baročne javne garaže, kjer so nam pripravili pastrmajlijo, čevape in solato… pa še vino Stobi Vranac smo pili.
V sredo smo se po krajšem šopingu, ob 10.30 odpravili domov v Novo mesto.
To je bil nepozaben izlet v Skopje in Ohrid, z nostalgični pridihom ter nepozabnimi kulinaričnimi užitki.
Priporočam!