Kočevski Rog

MTB tura po Kočevskem Rogu

Gače – vrh Roga – Roška žaga – Resa – Ribnik – Ponikve – Mirna gora – Gače

Razdalja 40 km, čas 3,5 ure, 1230 m skupne nadmorske višine

Link na BikeMap:          https://www.bikemap.net/sl/route/3604247-kocevski-rog/

 

Kočevski Rog… že dolgo želena kolesarska destinacija. Zato smo se zbrali Alen, Uroš in Boštjan pod strokovnim vodstvom Marka in se odločili, da se zapodimo v roški gozd, nadihat se gozdnega zraka in razbit tišino med drevesi, pa mogoče pozdravit kakšnega medveda. To slednje, že sedaj povem, nam na srečo ni uspelo.

Za štart smo izbrali parkirišče na Gačah – Smučarski center Bela in se skozi Komarno vas odpravili proti vrhu Roga.

Vozili smo se po urejeni makadamski poti in prvi postanek opravili pri jami v Rugarskih klancih.

Po kratkem predahu in zgodovinski debati smo se odpravili naprej po makadamu in kmalu zavili iz glavne ceste, desno na gozdno pot. Ker smo se morali na hitro dvigniti za cca. 300m, je bilo na nekaterih predelih potrebno kolo riniti ali celo nesti, zaključek poti pa smo prepešačili brez koles.

Na vrhu Roga (1099 m n.m.) smo se povzpeli na razgledni stolp, ki te dvigne med vrhove dreves in ponuja čudovit razgled prek zelenih gozdov do 100 in več km oddaljenih krajev. Trenutna temperatura ob 11.00 uri je bila 18°C medtem, ko je bila v dolini blizu 30°C.

Z vrha smo se peš spustili do koles in pot nadaljevali proti Roški žagi.

In že smo v Roški žagi. Na tablah v leseni uti smo imeli možnost prebrati zgodovino Kočevske in žage na Rogu, za vse ostale detajle pa je poskrbel Marko. Lepo so vidni tudi ostanki kamnitih zidov in dveh cistern za vodo.

Nato smo se podali po poti stare železnice, sedaj je to lepo urejena makadamska pot, proti Mirni gori.

Ker smo v deželi mogočnih gozdov, smo se ustavili pri dveh mogočnih jelkah. In sicer pri jelki, imenovani Kraljica Roga, ki je z višino 51 metrov ena najmogočnejših jelk pri nas. Debelina jelke je 1,6 m, starost pa 500 let.

Pot pa smo nadaljevali mimo še ene mogočne jelke – Črmošnjiške jelke, ki je stara 280 let, s premerom 1,9 m in višine 45 m.

Na kratko smo se ustavili pri enem od značilnih kočevskih izvirov na Resi, kjer se je v pomladanskem soncu bohotil ribnik s čudovitimi lokvanji.

Mimo rekreacijskega centra na Resi smo se spustili še do Ribnika, kjer ima Markov sosed zanimiv vikend. Žal, je vikend na čudoviti lokaciji, sameval v opoldanski tišini. No, tudi mi smo za nekaj časa prisluhnili tišini.

Nadaljevali smo po makadamu prek mogočnega kraškega polja – Ponikve. Ponikve so nekdanja Kočevarska vas, katero so prebivalci zapustili ob množični preselitvi Kočevarjev pozimi 1941. Spet zanimiva Markova interpretacija zgodovine vasi Ponikve.

Zares čudovit kraj, brez ponorelega sveta. To so vedeli tudi Mavričarji, ki so si leta 1994 ta kraj, po njihovo Panikule, izbrali za svoje letno srečanje.  http://www.welcomehome.org/rainbow/index.html

Iz Ponikev smo se začeli počasi vzpenjat še do drugega današnjega tisočaka, Mirno goro 1047 m n.m.. Ura se je že krepko premaknila čez poldne, zato sta nam je odličen bograč in točeno pivo Vizir dala novih moči za nadaljevanje poti.

Po gozdni pešpoti smo se spustili do glavne poti in nadaljevali v smeri Gač. Povzpeli smo se na vrh smučišča in preostal nam je samo še spust do avtomobilov.